Koliko lepših smo že razžagali,« se je izgovarjal gospodar, pa ga je le z očmi ošvrknil, kakor bi hotel reči: »Meni nikar ne tvezi!« Po sončnih bregéh je vse zelenelo in nekateri gospodarji, ki jim je krma pošla, so že spustili živino na pašo. Tudi jo je moral, čeprav je pozimi junico prodal, da je imel za smrdljivec, za sol in sladkor pa za kavo, katere se je tako navadila, da ni mogla živeti brez nje.