V sencih mu je kovalo in prsni koš se mu je bočil, kot bi hotel vreči iz sebe vso težo načrtov, ki jih je zasnoval ob svoji skrinji. »Vere že tako nimaš, grunt brez molitve in pa je zakleta groblja. Vsak pošten bi vrgel kamen na tak grunt, pljunil nanj in šel s studom stran,« je ihtelo iz matere.