Kadar je pa delo sililo, pa niti največjega praznika ni poznal. V bregih, kjer bi bilo drva nemogoče spravljati, je zravnal kopišča in kuhal, prečepel pri kopi po štirinajst dni in še več, oglje pa je na saneh drsal v dolino, od koder ga je vozil v mesto. Veljal je za najboljšega, njegovo oglje je bilo najbolj zaželeno.