», nikar tako,« ga je opominjala njena podoba, »na ne pozabi,« iz cule mu je pa delila kot nekdaj suhe krhlje, hruške in orehe. Po planini so se podili vetrovi, v bukovem gozdu so zakasnele ptice iskale gredi, in pa sta dvigala svoj stolp kot svareč prst proti nebu. Vsa prostrana ravan daleč pod njima tja do Grintovca je bila že temna kot zakleto jezero, le tu in tam se je vžgala luč in se bliskoma pognala preko ravnine.