Ves čas in od vseh krajev so ga ljudje hodili kropit in gledat. »Čuden, prečuden je bil vse življenje in taka je smrt njegova,« so plašni modrovali spotoma. Plešast možiček, ki je stanoval samski v leseni bajti, je mrmral ljudem: »Ko smo pobirali za mrtvašnico in zvonove, je odklonil in nas odgnal ter si sam naročal: ‚Ko poginem, me vlecite v gmajno, tam naj ležim.