Iz kota v kot se je valila melodija, se razbijala ob tramovju pod stropom, se lovila pod mizo in uhajala skozi okna v dolino do globeli, skozi vrata v hlev in do psa, ki je še bolj obupno zavijal. »Viš, prav tako lepo poje kot tisti večer, ko ga je ata prinesel,« je segla v melodijo Marijanica in se po kobilje zarežala v medlo luč, ki je revno brlela. Ko je gramofon utihnil, so se lovili v temnih kotih le še posamezni zvoki.