Tale mu je bila najbolj všeč,« je blebetala žena in navila obrabljen gramofon, ki je s hreščanjem in škripanjem tulil v maršu prav za prav mrtvaško pesem. Iz kota v kot se je valila melodija, se razbijala ob tramovju pod stropom, se lovila pod mizo in uhajala skozi okna v dolino do globeli, skozi vrata v hlev in do psa, ki je še bolj obupno zavijal. »Viš, prav tako lepo poje kot tisti večer, ko ga je ata prinesel,« je segla v melodijo Marijanica in se po kobilje zarežala v medlo luč, ki je revno brlela.