Začutil je na rokah verigo, mrzlo in težko, ki se mu je ovijala ob členkih. Pretegnil je roke, da je mogel ubiti sanje, napel oči, da je pregnal gonjače, ki hočejo lajati vanj in ga gnati pred sodnike, »Ne dam se jim!« je vzkipelo v njem, se je trgalo v njem; bila je groza pred neznanim, bil je stud nad samim seboj, bila je mešanica čustev, ki jih je rodil in opajal v zadnjih dneh, ko sta on in Marijanica gradila nov dom, ki naj bi mu temelj položil umor. »Morilec!« je butilo vanj.