Skozi vrzel se je po malem sipala medla svetloba medle luči in skozi orošeno okno sem zapazil Marijanico na peči ‒ in zraven nje ‒ v meni se je hotelo pretrgati ‒ dedca ... Ne vem, kako sem prišel v čumnato, puško sem držal v roki, ali je bila nabita, nisem gledal, varno sem stopical v hišo in kot pribit obstal. Ne vem, zakaj nisem streljal.