»Kako me je ta dedec poznal!« si je priznal, pogledal na Marijanico in rad bi ji bil razodel svoje bolečine. »Takale živalca, kot je Marijanica, pa mi kljubuje,« je tuhtal v sebi, »in lomi moje moči in mi ubija vse, kar sem ustvaril v življenju.« Čutil je, da se je Marijanici zdolgočasilo; sedela je nepremično in nekam zaverovana in ni odgovarjala Lovračevim očem.