Pa ni še misli dobro zagrabila, jo je že ubila s svojo dognanostjo: »Nič, nič, kaj bi tisto, jaz ga ne maram, zakaj pa je silil vame!« Zasmejala se je in pred seboj je čutila smeh, ki ji je dajal poguma. Mesec se je že plazil čez Jegale in tema se je zgostila v neprodirno črno plast.