Zmehčalo se mu je v duši; pomislil je na mater in očeta, na bolečino, ki jima jo je storil zvečer. Vleklo ga je, da bi bil stopil v hišo in ju poprosil odpuščanja. », še žandarjev se nisem bal, tri sem butil na naboru ob tila, v Celovcu se nisem nikogar ustrašil,,, ne dajmo se!« je šepetalo v njem.