Nič več ni silil vanjo, sesedel se je na klop in si podprl glavo z obema rokama. Sam ni vedel, kaj ga je obšlo, ampak prerivalo in prelivalo se je v njem in se lovilo občutje, da gre z tudi sreča iz hiše in da z njeno smrtjo plane na dan, kar je slutil že davno in kar je dozorevalo že dolgo: osamljen bo ostal, se staral in zapuščeno umiral. Jezen je bil na take misli in udušil jih je, češ, bomo videli, ali bodo delali doma ali ne.