Lovriček je neprestano strmel na ležišče. Niti dihati se ni upal in komaj je dušil solze, a ni vedel, zakaj in odkod mu silijo v oči. in sta bila v mislih Bog ve kje, naravna grčavost je bila trda skorja, čeprav so bili trenutki, ko se je v njiju srcih budilo sočutje in mehka ljubezen.