Toda zadnje tedne so se ji motale čudne misli, slišala je tajno pogovarjanje v kotih, opomine in klice. Za bolečine se ni zmenila, nikoli ni bila občutljiva; zdelo se ji je, da jo oprezuje Adamovčev obraz in da v kotu prebira venec njegova. Začela je moliti, pa so se tudi v molitev vrinile misli na otroke, na moža.