Ob vodnikovi modrosti sem se spomnil sedmorice grških in zlasti gesla Mitilenskega: »Glej na uro!« In račil sem, kažoč na svojo žepnico, opomniti, naj se podvizamo; zakaj še daleč nam je strmolaziti in se ob marsikateri kamen spotikati, če hočemo po svojem načrtu jutrišnji sončni vzhod občudovati na robu Malega, kar je baje vredno znoja vrlega človeka. Lahkonoga gospica, vedno še zamaknjena v svoje morje, hladno odgovori, da ji ni kdo ve kaj do gledanja sončnega vzhoda na strmih gorskih robovih, na katere je treba splezati v nočni temi, in da si noče slabiti vtiska, ki ga nareja gotovo bolj veličanstveni vzhod sončne oble na neskončni morski gladini.