Naposled sem si dolg čas preganjal s tem, da sem se oziral po sobi: na razpelo in na podobi Matere božje in svetega pod stropom za mizo, na svetega Duha v stekleni obli, viseči nad mizo, na ozko polico, na kateri se družijo svečnik, milo, ščet in v usnje vezana »Dušna paša«, na belo mizo iz lipovega lesa, na javorove stole in na klopi, k steni pribite. V žličnjaku poleg duri sta bili samo dve žlici. Kaj je bilo v skrinji, na kateri sem sedel, in v rjavi omari, pribiti na steno poleg postelje, nisem gledal.