Nikoli nisem te pesmi tako resnično prečutil kakor v tej uri in na tem mestu. »Da b′ uka žeja me iz tvoj′ga sveta speljala ne bila!« V teh blaženih dolinah, v tem raju, obkroženem in obvarovanem z visokimi gorami, bi mi bil odmerjen očetni dom, in jaz bi bil na njem najsvobodnejši gospod: kmet, da, tisti kmet, ki ga ne ukloni, ne zlomi nobena sila, in ki krepkejši vstane, novo moč dobivši od matere zemlje, kadar ga vržejo ob tla zlobni sovražniki ali zmotni prijatelji njegovega stanu ... in zdaj!