Bil sem zopet na stezi, hitel dalje in ugibal, kako bom opravil in kako opravičil dolgo zamudo. Senoseki ob poti so me pozdravljali in marsikdo, ki je zvedel, da grem na, je zmajal z glavo, kakor bi hotel reči: »Škornjice bi že bile sposobne; ali pa bo to, kar se giblje v njih, zmoglo, ne verjamem.« Tudi mlade grabljavice so se šalile, proseč me, naj jim prinesem pristnih rožic, ki na vrhu.