Kadar bivam na počitnicah, grem proti Bistrici ali jezeru, in ko zazrem, splavam k njemu po jasnem azuru in od njega temena obiščem vse sosedne velikane. Kadar se poslavljam od počitnic, me nese poslednja stopinja na, da v njegovih skalnih gubah shranim domače sanje in počitniške spomine; in kadar se iz tujine vračam domov, se hkrati vračam na domači, da ondi pogledam, ali se mu je kaj spremenilo častitljivo čelo za dolgih mescev, odkar sem pogrešal njegovega pogleda. Nikdar se ni spremenilo, kakor se v meni ni in ne bo spremenilo čaščenje njegove veličave.