Sedeval sem tam gori, kadar je jutranja velikanovo teme. Kadar so v mirni dolini opoldanji zvonovi opominjali pobožnika, naj se ozre k nebesom, tedaj sem že na tej jasni višavi skoprneval od veselja, da tukaj bivam bliže nebes, in tisti žuboreči šumot, ki v strmih goličavah neprenehoma odmeva od skalnih sten in robov, mi je bil liki melodija nebnih krogov. Kadar se je razgrinjala noč čez dolino in je na vrhu v mladem snegu pojemal bledordeči odsev večernega sonca, tedaj sem se tudi jaz poslavljal od očaka.