Vikal me je takisto on, in gaz med nama je bila narejena. Prikupno mi je pripovedoval, kar mu je žena govorila o svojih in mojih detinskih letih: kako sva hodila blizu dve leti v lepem in grdem vremenu v vsakdanjo šolo na Bistrico, ogibajoč se družbe drugih součencev; da sem ji posojal knjige, katerih ni imela; da sem jo na njenem domu učil računstva; da sem jo sleherni dan v šolo gredoč spraševal, kar nama je trebalo znati, in ponavljal z njo, kar ni popolnoma umela ali pametovala; in da je dobila konec šolskega leta pri slovesnem izpraševanju častno darilo ter bila zapisana v zlato knjigo. Vso to vedo in čast sem ji baje samo jaz pridobil in mož mi je zato izrekel iskreno zahvalo, trdeč, da me žena nikoli ni zadostno zahvalila.