Pokropili smo oba mrliča in stopili iz zagate žalostne hiše pod milo nebo in veselo sonce. Tam nam je vdova tako govorila o poslednjih trenutkih svojega deteta in našega gazde: »Ne dolgo potem, ko ste odšli proti, je stric v hitrici skuhal za otroka, ga ocedil in osladil ter mi rekel, da bo sam pokazal, kako naj se otroku ponuja ta osladna pijača, da se mu ne pristudi. Nato stopi na prag, pogleda na oblake in mi pove, da dobimo zelo hudo vihro; vendar se nama ni bati.