Vodnik, Metin brat je prinesel iz čumnate oljčno vejico in belo skodelo, v katero je vlil blagoslovljene vode iz kropilnjaka, ki po stari šegi visi pri sobnih durih. Nato vodnik poklekne pred mizico in zmoli naglas kratko molitev za Mlekojedov večni mir in pokoj. Ko smo molili, se je vdova docela umirila in si otrla poslednje solze, gospa in gospodična sta glasno plakali, in solze so stale v očeh nam štirim gospodom, dočim se je brala na licih obeh vodnikov zgolj resna vdanost v nepresodno usodo.