Že smo prehodili blizu četrt ure, potegnil je krotek, hladen vetrič, v hip se je nekoliko razjasnilo okoli nas in že se mi je zdelo, da se gromonosni oblaki razprše in da sem se zabadavo veselil čudovitega, groznega razgleda na razburjeno nebo izpod varnega skalnega obloka: kar se iznenada dvigne vrtinec in debele, redke kaplje padajo med nas. Vodnik nas ustavi, meneč, da ni več možno dospeti pod skalno streho ali do Mlekojedovega doma nazaj in da nam ne preostaje drugega, nego bežati v bližnjo bukovo goščo. pristavi, da strela redkokdaj trešči v bukovo drevo in da se nam v tej gošči, če gremo bolj proti sredi, ni bati strele, ker drevje je gosto in enakomerno visoko.