Tedaj me pelje dijak na stran ter plaho potoži: »Zopet me je zaskrbelo! Moji sestri, ki lahko hodi in bo tukaj morala pustiti ljubega ženina, se mudi v dolino. Bolehna mati, ki težko hodi, pa odlaga nujni odhod ter pravi, da sonce še preveč pripeka, da ni še pozno in da se lahko počaka in da lahko počakata dotlej, da mi odrinemo proti.