Melkijad seveda je menil, da se smejemo njegovemu dozdevnemu dovtipu, a mi smo se smejali njegovim razlogom brez dovtipa. Resno je gledal Mlekojedec ob našem smehu na mater, Mati je poznemu snubaču tudi resno odgovorila, da se stari ljudje ne smejo smešiti, letajoč brez mladosti za mladostnimi željami; spodobi se marveč obema, da se pripravljata na bližnjo poslednjo uro in da delata pokoro za marsikaj, kar morebiti še ni odpuščeno njemu ali njej. Te pametne besede pa Mlekojeda niso spametovale, ampak odgovoril je čisto nespodobno, da se na stare dni pač hoče pokoriti, a samo poleg moje matere in z njo vred.