Nikakor pa se ne privadimo vsakdanji samoti, ker se duh ne more odvaditi premišljevanja. Ravno te vedne misli, to nepretrgano kesanje, to venomer noveče se očitanje, da bi ne bilo take nesreče, da smo za srečnih dni to ali ono malo bolj preudarili, to ali ono malo pametneje izvršili: prav to je najhujše trpljenje. To dušno trpinčenje samega sebe se ponavlja dan na dan, in čim omikanejši je človek, tem iznajdljivejši je njegov um v novih občutkih in novih razlogih kesanja.