Ko stopim na cesto, se mi je zdelo, da je vse predrugačeno okoli mene in da celo sonce manj svetlo sije nego po navadi. Nisem mislil na Padovo niti na Reko in nevesto; ampak s čudno silo se mi je potožilo po domačih gorah, po očetu in materi, katerim o sebi nisem poslal nobenega poročila, odkar sem jih zapustil na tisti usodni sveti večer; a hkrati sem se spomnil tudi umorjenega Cvajarčka, ki mi je malone že prešel iz spomina. Taval sem proti svojemu stanovališču, kakor da imam noge s svincem obdane.