Gospod me prime rahlo za roko, pelje k oknu in reče, naj ga dobro pogledam. Bistro sem ga pogledal, a nisem se mogel spomniti tega obraza iz preteklih let. Gospod me zopet pelje k mizi in spregovori ‒ kamen se mi je odvalil od srca ‒ v čisti slovenščini, rekoč: ‚Ne čudim se, da me več ne poznate, ker nisem imel brade, ko sem bil komisar na blejskem gradu.