Kmetovalo, planšarilo, sirilo, lesarilo in rudarilo se je vedno neumorno, toda vek za vekom po tistem starem načinu in z vedno enakim orodjem, vse brez želje ali potrebe napredka. Nihče ni poznal šole; knjiga ni prišla pod kmetsko streho; verske resnice, oznanjevane v cerkvi, so se doma omračevale z vražami, ki so se hranile od roda do roda. Vendar so bili tedanji rodovi srečni, ker so imeli čisto malo potrebščin, katerim so lahko zadoščali doma po priposestvovanih običajih; in zadovoljni so bili tudi sami s seboj in med seboj, ker niso poznali rojakov srečnejših ali imajočih večjih potrebščin.