je bil iskrejši in dal je glasovati, da zve sodbo večine, če njegov bistri dovtip ni ugajal. A često smo glasovali po dvakrat; zakaj njegov najmilejši prijatelj Šmonca, ki se je tako rad in tako veselo smejal liki nedolžno dete, je bil hkrati oster dialektik, in dovtip mu je moral biti tako duhovit kakor modroslovsko logičen, drugače ga ni pohvalil. Često je v nas sprožil perečo puščico v kratkih gladkih stihih, in če smo ga prav lepo ‒ da, prav lepo! ‒ prosili, nam je prečital pesem, ravnokar ustvarjeno, in tedaj se ni smejal.