Tega mu pa nismo oprostili, da se ni dal prepričati, da pesnik presega pesmarja Koseskega. Največ in najrajši smo pa bili čisto sami med seboj, ker tedaj nam je bil večer več nego samo zabava. Govorili smo svojo reč slovenski, ne boječ se zalezovalcev in ovaduhov, in poleg nas so dunajski meželjni, udomačeni na priposestvovanih stoleh, v strahu pred ženami in policijo razpravljali svojo staroselsko vsakdanjost, ne * cepcu boječ se ob naši slovenščini za nemško posest in za pristni nemški značaj veselega.