Po kratkem, živahnem pogovoru mu nevabljeni gost prija tako prisrčno kakor mojima sopotnikoma. Naš vodnik, ki je poslušal hrvaški pogovor za odprtimi durmi, me je potlej opomnil: »Lepo govorimo v Bohinju, a zdaj vidim, da je naša govorica res kmetiška, kakor nam časih očita škric, ki se je nekoliko naučil tajč pohrusten*. Ta profesor z menoj govori po domače in z Melkijadom po gosposko, kar se lepše sliši nego naše kmetiško zategovanje.