Moj ponos je bil prav triglavski. Kar se na zapadu dvigne oster vrtinec, pripodi gosto meglo iz globoke in iz te megle se izmota in skoči na profesor iz Zagreba. Hrvaška surka mu je bila rosna od megle in običajna popotna torbica polna. Radostno sem objel ljubega prijatelja in ga seznanil s profesorjem, ki do zdaj ni osebno poznal najboljšega sotrudnika pri Slovenskem Glasniku. pa ‒ oj ti surovež! ‒ sede, kakor je bil težak in, na mojo spominsko ploščo in položi umazano torbico poleg sebe na zlate črke.