Mladeniško svetožalje se je v nas porajalo, ko smo gledali dozdevno tujo srečo, sami sebi zidajoč nedosežne gradove. Tisti blaženi mladeniški idealizem je bil pa upodobljen v meglenem morju pred menoj, dočim je idealizem moške dobe sličen pravemu morju, ki nosi brodove z jeklom okovane. Ubiral sem tedaj, seveda visoko pesem ‒ slavospev, in stihi so se mi nizali prav povoljno.