Imel sem tedaj dvaindvajset zdravih let in vsega dovolj, kar se dotika dijaka na počitnicah, samo skrbi ne. Otresel sem se knjižnega in cestnega prahu, pozabil žalostno dunajsko brezgorje in se zopet zagledal v zelene gore in v bele čeri, bohotne in čedne vasi, v pestre ribe v, v penaste valove na jezeru. Vedno sem bil na nogah, da preletam in prelazim hrib in dol, da vidim kaj novega ali pa obiščem nepozabne kraje, ki so mi hranili toliko spominov na neskaljeno srečo detinskih let.