Meni je bilo to planinska čarobnost, a prozaičnemu vodniku gotovo znamenje, da se v kratkem vreme prevrne. Vse je bilo tiho, samo redkoma se je čul iz daljave posamezen udar kravjega zvonca in daleč od hiše je hripavo lajal morebiti prav tisti, ki si je priredil ob našem strošku gosposko večerjo zase, za lisico in za nadobudno deco. Nisem šel v hlev, ker me je mikalo počivati tam blizu hiše v kupu suhega sena pod milim nebom.