Neznosna sramota in kesanje za nepreudarjena dejanja sta me končno vrgli v umobolnost. Te dušne bolezni se še nisem otel, ker vedno še premišljujem, da ne morem najti zadoščenja za prestane krivice in da spričo vsega kesanja nisem zadobil niti pri Bogu niti pri ljudeh prizanesbe za dela, s katerimi sem branil svoje poštenje. Tako tukaj trpinčim sam sebe in čakam odrešenja od neizprosne usode in od najbridkejših spominov na razočarane mladeniških let ...