Hkrati se je čudil, kako sva mogla jaz in tovariš končati gimnazijo ob tako pomanjkljivem znanju prirode in grajal je sedanje dijake, ki baje bolj poznamo podobe na ščitu Ahilejevem in gore na mescu nego podobe rastlin, ki nam krasijo zemljo in podajajo živež, ali tvarino zemlje, na kateri lenobimo. Dolgo nama je razkladal posebnosti in imena svojih redkih in strokovnjakom imenitnih zeli, da so mi bila ušesa polna, a glava prazna. Toda moral sem poslušati in se delati, kakor da so mi njegove zeli nadvse zanimive, da ne bo zamere.