Ko sva vse povedala, kar je hotel poslušati, ni dal nobenemu niti črhniti ne in zamislil se je, ne da bi kaj pogledal v tiste črne knjige, ki so ležale pred njim na mizi. Potlej je vstal in rekel takole: ‚Grbavi, hromi, slepi in nemi nesrečniki voljno trpe vsak svojo nadlogo. Vi, mladenič, ste pa zdrav, nepohabljen in hodite v višje šole; vendar se niste priučili potrpljenja z uborno malenkostjo, katero vam prizadeva preprosto pačenje vašega nenavadnega imena.