Ta se je pa tako premeteno branil, da sem se kar pomikal proti durim, da ne bi še mene malo priprli. Ko sva vse povedala, kar je hotel poslušati, ni dal nobenemu niti črhniti ne in zamislil se je, ne da bi kaj pogledal v tiste črne knjige, ki so ležale pred njim na mizi. Potlej je vstal in rekel takole: ‚Grbavi, hromi, slepi in nemi nesrečniki voljno trpe vsak svojo nadlogo.