Šest let je Melkijad pohajal ljubljansko gimnazijo. Vzorno se je vedel, pridno učil, redno in čedno podajal svoje naloge in izvrstno je znal vse, kar je bil vprašan; a vendar nikoli ni mogel razveseliti ljube in ljubeče matere, da bi jo, ko ji je prinesel častno šolsko darilo, bolj utrdil v, da se bo nekoč vozil v svoji kočiji. Ta tiha voda, ki je samo redkokdaj, a tedaj precejšnje skipela, ni ugajala profesorjem, morebiti tudi zato ne, ker je Melkijad res nekoliko krivo gledal.