Trdili so ti izzivači mlekokrvnih, da je naš kraj pravzaprav Bolhinj, ker baje tisti spiritus familiaris, ki se zove v pristni bohinjščini pha*, že od nekdaj v Bohinju deluje tako značilno, da je dal ime vsej pokrajini. Vendar vedno še pišemo in govorimo: Bohinj. Uči nas pa vsakdanja izkušnja, da mi, ne brigajoč se za važnejše stvari, pravopis tako menjujemo kakor naše Slovenke klobuke in rokave; torej se utegne pripetiti, da vstane med nami mogočen novotar in da nam, ne boječ se bohinjskih pesti, zapove: »Pišimo odslej Bolhinj in knjige ali lista, v katerem bo stala stara beseda Bohinj, ne sme nihče brati, kaj še kupiti.«