Ko se mu je vedno oponašalo, da bi bilo bolje, če ima na domu svojega sina s Koroškega nego mene, tujega paglavca, naloži me naposled na voz in me odpelje v mesto k sorodnemu gospodu župniku, ki je tam užival svojo penzijo. Tedaj sem se za vse žive dni poslovil od domače vasi, od priljubljenih lav in pašnikov. Pri sorodnem starem gospodu se mi je godilo prav dobro; samo kuharica, ki je služila gospodu nad trideset let, gledala me je pisano.