Priznal si je sicer, da je bil dobro ten samo s tistim denarjem, katerega so mu na povelje v roko stisnili služni duhovi; vendar dobrotna misel je bila njegova ‒ in to je tudi nekaj ... Obhajal ga je mili spomin na prijetna leta dijaškega življenja in živo so mu stopili pred oči dvojni nesrečni dijaki. Prvi so tisti, ki nravno propadejo za vetrnjaštvom, brezznačajnostjo in razuzdanostjo ter pridejo naposled namesto v svetišče, na smetišče.