Samorad se zamisli v tisto sebehvalno zadoščenje, katero čutimo tako radi, kadar smo dejansko izkazali ljubezen do bednega bližnjika. Priznal si je sicer, da je bil dobro ten samo s tistim denarjem, katerega so mu na povelje v roko stisnili služni duhovi; vendar dobrotna misel je bila njegova ‒ in to je tudi nekaj ... Obhajal ga je mili spomin na prijetna leta dijaškega življenja in živo so mu stopili pred oči dvojni nesrečni dijaki.