Objameta se in poljubita; Samorad pa mu za slovo pridene še tisoč frankov, strežnik ‒ prijatelj odstopi. Samorad se zamisli v tisto sebehvalno zadoščenje, katero čutimo tako radi, kadar smo dejansko izkazali ljubezen do bednega bližnjika. Priznal si je sicer, da je bil dobro ten samo s tistim denarjem, katerega so mu na povelje v roko stisnili služni duhovi; vendar dobrotna misel je bila njegova ‒ in to je tudi nekaj ...