Naj zabeležim torej samo Samoradove vtiske ali njega čustva; in to je za človeka, ki zna presojati, tudi nekaj. Samorad je modroval blizu takole: To okolico sta skupno utelesila pesnik in; pesnikova živa domišljija je ustvarjala, modrijanova umna roka pa je razpostavljala, da ni nikjer preveč, nikjer premalo, nikjer predivno, nikjer pre pusto. Ako bi mogel pozabiti svoje skrbi in želje neutolažnega srca, izrekel bi samo to prošnjo: Življenje mi zastani, da se nagledam, naužijem teh radosti.