Za želodec je skrbel francoski. Pravi francoski je ponosen umetnik, ki uvažuje, da bi svetovna zgodovina imela drugačno lice, ako bi francosko izobražen ne znal možem, ki varé človeško zgodovino, o pravem času zvariti prave jedi. Tak tudi poudarja, da so premagali francoskega vojaka, nikdar pa ne francoskega kuharja, in da celo najpristnejši, naj je njih zibelka tekla ob ali Vltavi ali ob Rdečem morju, kadar si napravijo sijajno pojedino, nemško telesnost svojo krepčajo z izdelki francoskega kuharja in da njih pratevtonska nrav kar nič ne razdivja, ker ima jedilni »menu« samo francoska nazivanja.